Poznamo različne oblike sladkorne bolezni (diabetes mellitus), najpogostejši pa sta sladkorna bolezen tipa 1 in tipa 2. Povišane ravni glukoze v krvi so značilne za vse vrste sladkorne bolezni. Raven glukoze v krvi je lahko visoka zaradi pomanjkanja in/ali zmanjšanega učinka hormona inzulina. Inzulin uravnava količino glukoze v krvi, ki vstopa v celice. Sladkorna bolezen prizadene približno 7,2 odstotka odraslih v Nemčiji, pri čemer jih večina (okoli 90 odstotkov) trpi za sladkorno boleznijo tipa 2. Približno 537 milijonov odraslih po vsem svetu ima sladkorno bolezen, večina jih ima sladkorno bolezen tipa 2, do leta 2045 pa naj bi to število naraslo na 783 milijonov. Na svetovni ravni je delež ljudi, ki živijo z neopredeljeno sladkorno boleznijo, okoli 45 %, vendar se ta številka giblje od 54 % v Afriki do 24 % v Severni Ameriki in Karibskem morju.

Sladkorna bolezen tipa 2 je stanje, ki ga povzroči zmanjšanje občutljivosti na inzulin (inzulinska rezistenca) in zmanjšanje proizvodnje inzulina zaradi vztrajno visoke potrebe po inzulinu, ki na koncu preobremeni celice trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin. Pogosto se razvije počasi in je bila prej povezana predvsem s starejšimi, zdaj pa se vse pogosteje pojavlja tudi pri mlajših odraslih in mladostnikih. Vzroki tveganja so genetska nagnjenost, prekomerna telesna teža, pomanjkanje telesne vadbe, neuravnotežena prehrana in kajenje. Sladkorna bolezen tipa 2 je povezana s povečanim tveganjem mikrovaskularnih zapletov (tj. drobnih krvnih žil) (tj. retinopatija, nevropatija in nefropatija) in makrovaskularnih zapletov (tj. velikih krvnih žil) (tj. ishemična bolezen srca, cerebrovaskularna bolezen in periferna vaskularna bolezen).

Medtem ko se pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 1 absolutno pomanjkanje inzulina primarno zdravi z inzulinom, se pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 najprej osredotočimo na spremembe življenjskega sloga, kot so povečana telesna aktivnost, sprememba prehrane in normalizacija telesne teže, da se izboljša odpornost proti inzulinu in zmanjša potreba po inzulinu. Če te spremembe ne zadostujejo, je na voljo zdravljenje z zdravili, pogosto v obliki tablet. Če nadzor glukoze v krvi še vedno ni zadosten, je morda treba tudi ljudem s sladkorno boleznijo tipa 2 dodajati inzulin.